ŽULJ - RESETIRAJ CIVILIZACIJU (Monsterbilly records, 2019)

Stanje v katerem je današnja civilizacija si, če ne že totalni izbris zasluži vsaj resetiranje. Tega se zavedajo  reški punkerji Žulj, ki so za svoj drugi album Resetiraj civilizaciju, resetirali tudi sebe in od zajebantskega, pišmevuhovskega, minimalističnega lo-fi punka s prve plošče prešli v bolj poglobljeno, dodelano in angažirano shemo.

»Vlažne teme«, kot so jih sami poimenovali, ki so se posvečale alkoholu, pluvanju, telesnim tekočinam in seksu, so nadomestile teme, ki sežejo v samo srčiko problema civilizacije. Civilizacijo, ki jo je treba resetirati z revolucijo uma. Tistega uma, ki vse preveč rad podleže sistemu, ter tako postane potrošna roba elit, pri tem pa si domišlja, da je svoboden, čeprav živi v lažnih sanjah. Sliši se kot Matrica. Ampak takšna je realnost. Medtem, ko eni še vedno, in vedno bodo raje živeli v laži pa obstajajo tudi taki kot je Žulj, ki tega ne sprejmejo in se proti temu borijo. Resetiraj civilizaciju je tako način boja. Boleč žulj, ki opozarja, da stvari niso v redu.

Če so prvi album posneli v popolnem diy stilu, pa so si za drugega privoščili malo več. Kar se seveda pozna tako na zvoku, kot tudi aranžmajih. Punk platforma je obogatena z pestro paleto vložkov od Crampsovskega rokenrola, do GBH-evskega drvenja, Goblinovske melodike,  Kud Idijotovske eklektike, funky hiphopa in na trenutke Buthole Surfersko zavijajoče kitare. Žulj iz bogate zakladnice punka in hardcora jemljejo najboljše in to združujejo v dobrih sedemnajst minut čistega užitka, pri tem pa jih ni sram prezreti okvirje in zaviti še kam drugam. Zato teh dobrih sedemnajst, ali slabih osemnajst minut izjemno zvočno razgibanega albuma mine kot bi trenil.

Album Resetiraj Civilizaciju so, sicer, izdali že lani v obliki kasete in cdja. Tokrat pa Monsterbilly records, v omejeni nakladi sto komadov, izdaja vinilno ploščo v najboljši možni barvi – rdeči.

https://www.facebook.com/%C5%BEulj-197444563984952/

Adijo Sharon Jones!

Kakšno je to leto!?!? Človek niti energije za "jamranje" več nima. Lahko samo še nesrečno odkimavamo z glavo. Smrt je seveda naravna stvar in vsakega od nas čaka, ampak letos je pa res čisto ponorela. Ni čudno, da kar naprej slišim kako je to leto no-ro!! In vsi komaj čakamo da mine, upajoč, da se nam potem ne bo treba na, skoraj, dnevnem redu za vedno poslavljati od glasbenikov, igralcev, pa tudi prijateljev, znancev in sorodnikov.

Tokrat se moramo, na žalost vse prezgodaj, posloviti od  odlične soul pevke Sharon Jones.

Sharon Jones je bila, v poplavi obče slave in bogatstva željnih r&b vokalistov, nekaj posebnega.  Nikoli ni podlegla zahtevam mainstreamovske glasbene industrije, temveč je šla po poti, ki se je njej zdela najboljša. Poti pravega avtentičnega soula in funka in r&b-ja. Njeni nastopi so bili paša za oči in ušesa. Ni kar tako dobila vdevek ženski James Brown.

Sharon je peti začela že kot majhna deklica v cerkvenem zboru, vendar pa je svoj pravi preboj na glasbeni sceni doživela šele po štiridesetem letu. Od takrat je snemala in nastopala z The Dap-kings, hišnim bendom založbe Daptone records, ki ji je ostala zvesta do smrti. Z Dap-kings, je posnela šest albumov in izdala številne single. Sodelovala je z imeni kot so Lou Reed, David Byrne, Fatboy Slim, Michael Buble in mnogimi  drugimi. Za svoje delo pa je bila nagrajena tudi z Grammyjem.

Sharon je, po večletnem boju z rakom na trebušni slinavki, umrla včeraj, stara 60 let. Z njo so bili vsi člani zasedbe The Dap-kings.

Sharon Jones & The Dap-kings v živo v pariški Olympiji:

Popolnoma spremenjena Imelda May!

Danes se je na spletu pojavil video za pesem Call me - prvi single novega albuma Imelde May in zagotovo šokiral veliki del njene fenovske baze.  Če bo tako nadaljevala, pa jo bo velik del tudi odnesel.

Da bodo spremembe, je bilo čutiti že nekaj časa. Kdor je spremljal njene profile na socialnih omrežjih, je to zagotovo opazil. Izginila je rockabilly "sarmica" iz vrha njene glave. Izginile so, za njo značilne barvite in oprijete pencil obleke. Mimo so časi živo rdeče šminke. Predvsem pa so, očitno, mimo časi zavezanosti rockabiliju. Saj se Imelda tokrat vrača v popolnoma novi preobleki. V stari, v kateri je bila edintvena, se, po lastni izjavi, ni počutila dobro. Šele na prihajajočem albumu bomo menda spoznali pravo Imeldo. Ob taki izjavi, pa se seveda porodi vprašanje: Koga ali kaj smo, namesto nje, poslušali do sedaj? Kdo je bila tista nasmejana, dobrovoljna, energična in šaljiva ženska, ki ni bila prava Imelda?

Imelda, ki je svoj zadnji album izdala dobri dve leti nazaj, je medtem šla čez hude življenjske preizkušnje. Ločitev od moža Darella Highama, ki je v njenem spremljevalnem bendu igral kitaro, je očitno največji razlog za njeno spremembo. Morda hoče vstran od tega sveta, ker jo preveč spominja nanj. Novi album bo menda zelo oseben, ker na njem izpoveduje svojo bolečino in svojo dušo. Z vsem spoštovanjem do njene žalosti, pa - ali bi lahko to počela na način, s katerim nas je pritegnila in osvojila?! Žal ne. Imelda se je, vsaj v Call me, odločila za otožno, srce parajočo, balado z podtoni ameriškega folka, ki je zagotovo namenjena Darellu in, čeprav se dneva ne hvali ali kritizira pred nočjo in albuma ne sodi po prvi pesmi, predvidevam, da bo v takem stilu tudi nadaljevala in unikatnost zamenjala za vlogo asimiliranega drona v glasbenem Borgu. Z vsem spoštovanjem do njene pravice po spremembah pa bi morda morala razmislit tudi o spremembi imena in mogoče privzeti svoje dekliško ime, ki bi njeno glasbeno udejstvovanje do sedaj, ločilo od prihodnjega in morda fenom ki, po večini, neradi sprejemamo spremembe nečesa kaj nam je zelo všečno, prihranilo malo razočaranja. Kot da se ponavlja zgodba z Bosshoss, ki so nas prav tako nakurili z prvimi tremi albumi, potem pa v želji po večji popularnosti in zaslužku zajadrali v take vode da se človeku želodec obrača.

Verjamem sicer, da bo Imeldin novi album vseeno bolj kvaliteten v glasbenem okviru v katerem se bo gibal in da se novi Bosshoss ne bodo do potankosti ponovili, le spremembo bo fenom enako težko sprejeti. Verjetno ji bo prinesel tudi kakšne nove fene. Morda še več kot jih je imela prej, ker Call me obeta širše zaobjetje poslušalstva. Vsekakor upam, da ji je in še bo pomagal lažje prenesti osebne zadeve. Če je že to namen te celotne preobrazbe. Le kaj bo na to spremembro rekla kraljica rockabillyja Wanda Jackson, ki je nekoč na koncertu dejala, da po smrti predaja žezlo Imeldi? Verjetno bo morala najti drugo naslednico, ker Imelda je krepko skrenila z njune sorodne poti.

Pauline Black bo doktorica umetnosti!

Legendarna angleška skanksterica, vokalistka ska zasedbe The Selecter, ki jo nekateri imenujejo tudi kraljica skaja, bo naslednji teden prejela častni doktorat univerze v Coventryju.

Da bo prejela častni doktorat prav te univerze ni goli slučaj, saj je Pauline tukaj študirala naravoslovje, v Coventryju, iz katerega izhajajo tudi The Specials,  pa je, leta 1970,  tudi soustanovila The Selecter, na katere je mesto lahko več kot ponosno, saj so skupaj z The Specials in londonskimi Madness oživili, v sedemdesetih rahlo pozabljeni ska in tlakovali pot njegovega drugega vala. Coventryju so, z izdajo prvega albuma Too Much pressure, "prinesli" zlato ploščo, za njo pa posneli še celo vrsto nosilcev zvoka.

Danes 61 letna Pauline, ki se je kasneje posvetila tudi igralstvu, še vedno poje z Selecter, izdala pa je tudi odlično biografijo Black by design.

THE SPECIALS & MADNESS

Na današnji dan leta 1979 sta luč dneva ugledala kar dva ska albuma. Dva izjemno pomembna prvenca, ki  sta pošteno zatresla alternativni glasbeni svet - po bendu poimenovani The Specials, ki je izšel za Two tone records in One Step Beyond od Madness, ki so ga izdali pri Stiff records. Oba albuma pomenita pomembo prelomnico na ska sceni saj sta kljub vzorom, ki sta jih potegnila iz originalnega jamajškega zvoka album nadgradila z modernejšimi zvoki punka, pub rocka, in še česa in zakoličila dobo 2. vala skaja.

Medtem ko je poskočnejši - bolj popsterski  in tematsko nekoliko lažji album Madnessov One step beyond, takoj pristal na drugem mestu lestvice britanskih albumov, kjer je ostal še celo leto, pa je prvenec The Specials s svojo težko politično orientiranostjo, punkersko estetiko in zvokom, dosegel četrto mesto.

Kjerkoli sta že pristala na lestvici, oba albuma sta izredno pomembna za takratno in vse prihodnje generacije skanksterjev saj sta, z novim zvokom, odprla povsem nova obzorja, ter most med 1. valom skaja in njegovimi nasledniki. The Specials vsebuje kar nekaj prvovalovskih priredb, One step beyond pa, kot že prej povedano, nosi ime Prince Busterjeve pesmi, vključno z priredbo le te, ter posvetilo, nedavno preminulemu Princu, z komadom The Prince).

Od Proletariata v Krog....oziroma D'Krog

V devetdesetih smo jih poznali kot Proletariat. Odlično ljubljansko hardcore/punk zasedbo, ki je leta šetstindevetdesetega izdala hud album, z naslovom Prevara in uspela kar nekaj koncertov odigrati tudi zunaj države. Potem se je za njimi izgubila sled. V ospredje so stopile druge prioritete. Kakšni dve leti nazaj pa se je trojica ponovno sestala in začela ustvarjati nove komade. Venadar ne nažigških, uporniških punk/hc komadov kot smo jih bili navajeni od Proletariata. Novi Proletariat, ki to več ni, kajti novo imajo tudi ime, je bolj izbrušen, mračnjaški in umirjen. Bolj Joy Division-ovski in Mission-ovski, če že hočete primerjavo. Kot tak pa zapolnjuje eno veliko praznino in manjko takšnih bendov pri nas.

D'Krog se na videnje in slišanje ponujajo v četrtek 15. septembra ob 21h, na Letnem vrtu Gala Hale.


Uradna stran:
http://www.dkrog.si/
Stran dogodka:
https://www.facebook.com/events/1738450433070369/

Posebni Odprti termin na Radiu Študent v posvetil delu in življenju Bruna Subiotta!

Kdor je zamudil, in si želi slišati, si lahko oddajo preposluša na strani Radia Študent...

http://radiostudent.si/glasba/odprti-termin-za-glasbo/bruno-subiotto